SEŽIGALNICA
Na dani povezavi lahko preberete članek Mariborinfo o sežigalnici v Mariboru.
Dodajamo tudi nekaj alternativ za sežigalnico:
Alternative sežigalnici odpadkov v Mariboru
Zavrnitev izgradnje sežigalnice ne pomeni, da Maribor ostane brez rešitve za komunalne odpadke. Nasprotno, saj obstajajo alternative, ki so z vidika zdravja prebivalcev bistveno manj tvegane, hkrati pa so skladne z evropsko zakonodajo in hierarhijo ravnanja z odpadki, ki sežig uvršča šele na predzadnje mesto, tik pred odlaganje.
1. Preprečevanje nastajanja odpadkov. Najcenejši in najčistejši odpadek je tisti, ki sploh ne nastane. Z usmerjenimi ukrepi, kot je omejevanje embalaže, spodbujanje brez-embalažne prodaje, preprečevanje zavržene hrane in ozaveščanje gospodinjstev ter gospodarstva – je mogoče količino mešanih komunalnih odpadkov občutno zmanjšati že pri viru. To je hkrati prvi in najpomembnejši korak evropske hierarhije ravnanja z odpadki.
2.Ponovna uporaba. Centri ponovne uporabe, popravljalnice in sistemi vračljive embalaže podaljšujejo življenjsko dobo izdelkov in zmanjšujejo tok odpadkov, ki bi sicer končal v obdelavi. Gre za ukrepe z neposrednim lokalnim učinkom, ki ustvarjajo tudi delovna mesta v lokalni skupnosti.
3.Izboljšano recikliranje ključnih tokov odpadkov. Velik del tega, kar danes konča med mešanimi komunalnimi odpadki, je mogoče reciklirati: biološki odpadki, plastika, papir, tekstil in drugi tokovi. Z izboljšanim ločenim zbiranjem, kakovostnejšo sortirno infrastrukturo in doslednim ločevanjem pri viru se preostanek odpadkov, ki sploh potrebuje končno obdelavo, bistveno zmanjša. Sežigalnica bi te tokove, nasprotno, za desetletja »zaklenila« kot gorivo in s tem neposredno ovirala doseganje evropskih ciljev recikliranja.
4.Sodobne tehnologije za preostanek odpadkov. Za preostanek odpadkov, ki ostane po obdelavi in ga ni mogoče reciklirati, že obstajajo tehnologije z znatno manjšim vplivom na okolje kot klasičen sežig: uplinjanje (pretvorba preostanka v sintezni plin), piroliza (termična razgradnja brez prisotnosti kisika), kemična depolimerizacija (razgradnja plastike nazaj v surovine). Te tehnologije ne proizvajajo primerljivih emisij dioksinov, policikličnih aromatskih ogljikovodikov in trdnih delcev, ki so glavni zdravstveni očitek sežigalnicam.
Država ali lokalna skupnost bi lahko z usmerjenimi investicijami v zgornje rešitve v nekaj letih dosegla stanje, ko bi bilo preostalih odpadkov tako malo, da sežigalnica sploh ne bi bila potrebna. Takšna pot je tudi finančno bolj vzdržna: sežigalnice so izključene iz ključnih evropskih skladov (npr. Sklada za pravični prehod), niso skladne z Uredbo o taksonomiji, od leta 2028 (najkasneje 2030) pa bodo predvidoma vključene v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi EU ETS, kar bo obratovanje dodatno podražilo, stroške pa bodo na koncu plačali uporabniki. Alternativa torej ni le bolj zdrava, temveč tudi ekonomsko in pravno varnejša izbira.
Tadej Žurman, eden od vodilnih strokovnjakov za razvoj krožnega gospodarstva v Sloveniji in Evropi
